ponedeljek, 21. november 2011

Inventura

Moj mongolski prednik se je oglasil. Sicer ima mačka (ali karkoli so že dobili m. p. zjutraj, potem ko so za večerjo slabo pečen nekvašen mlinec in po eni strani zažgan, po drugi pa surov kos mesa poplaknili s kobiljim mlekom, ki se je štiri dni pacalo na stepskem soncu), ampak tukaj je in misli par dni ostati. Menda. Upam.
Hja …
Tale opravek se je kuhal več tednov. A vikendi so bili prekratki (opravek pa obilen!) in tako presneto lepi, da jih je bilo škoda zabiti ob prekladanju papirja. Za naslednji konec tedna imam že druge načrte. No, kakorkoli že, včeraj pozno popoldan mi je prekipelo in sem znosila  skupaj večino škatel iz rezervne pa eno iz delovne sobe in pobrala še nekaj kupčkov okoli po stanovanju, jih zvrnila sredi kuhinje/jedilnice/dnevne sobe (to je vse en prostor) in tako dobila približno 2,5 kv. m razprostranjen in kakega pol metra visok kup papirja.
OK, najprej naj nekaj razložim. Imam rahlo OKM (tisti, ki radi uporabljajo tujke oz./in ne vedo, da obstaja tudi slovenski izraz, temu pravijo ousidi). Nič takega, s čimer se ne bi dalo živeti. Nisem nevarna okolici. Pravzaprav zadevo zadnja leta dokaj uspešno obvladujem, razen kadar imam reees slab dan ... In če so oglaševalci raznih storitev toliko šumasti, da puščajo okoli po firmi letake formata A5 ali A6, potiskane samo po eni strani. Sem namreč kompulzivna »zbiralka« takih pildkov in nakupovalka zvezkov. Kot sem rekla, večino časa s tem nimam težav. No, ko sem se pred parimi leti selila, sem s seboj nesla tudi vseh 200 zvezkov in par vrečk papirnatih drobnarij in takrat so moji domači ugotovili, da sem usekana. Res nisem vedela, da se je tega toliko nabralo, majke mi.
In tako …
Skratka, včeraj sem se torej znašla pred velikim kupom papirja, ki je bil nameščen točno na liniji med spalnico in kopalnici ter izhodom. Dobra motivacija, ni kaj. Načrt je bil do enajstih zvečer presortirati toliko robe, da bom danes zjutraj lahko šla od doma. In mi je uspelo! Ne čisto do konca, toda … Bravo jaz.
Da ne bo pomote – v tistem kupu niso bili samo zvezki (večino imam že spravljeno v zaboju v kotu delovne sobe) in po eni strani potiskani letaki. Tam so tudi:
-          memorabilije z izletov in potovanj,
-          razglednice
-          osnutki pisem, ki sem jih pisala frajli z druge strani Sredozemskega morja (do sedaj so bili »shranjeni« na vseh koncih) ter razne stvari, povezane z njeno državo
-          članki iz revij in časopisov
-          revije in časopisi (za polovico sploh ne vem več, zakaj sem jih shranila)
-          srednješolski zvezki, zapiski s faksa in tečajev (tega ni več veliko, ker sem dosti zmetala stran ob selitvi)
-          čestitke (jih delam sama in vsako leto kakšna ostane ali se ponesreči), prazne vizitke (za čestitke, hehe), kosi šeleshamerja in tršega papirja raznih barv, kolaž papir in podobni materiali za ustvarjanje
-          risalni bloki raznih velikosti
-          poskusi likovnega ustvarjanja (bedni)
-          par še bolj bednih poskusov scrapbookinga
-          doma narejene, ročno vezane beležnice (iz letakov, potiskanih samo po eni stani, hehe) ….
No, tako nekako zgleda tudi groba klasifikacija robe, ki sem jo naredila včeraj. Obožujem klasifikacijo!!!
Sem metala stran? Sem. Čeprav se mi zdi, da premalo (zato tudi pravim, da ima m. p. mačka). Ko bom šla še enkrat čez vsak kup posebej, se bo verjetno še kaj našlo (zato tudi upam, da bo m. p. ostal še par dni). In potem bom vse, lepše in boljše organizirano, zložila nazaj v škatle in v rezervno sobo. Ali kam drugam, kjer se mi bo zdelo, da je bolj primeren prostor. In poklicati moram A. in N., ki delata v šoli, če rabijo kaj zvezkov (prijateljice z otroki jih nočejo, hm). Res imam OKM, nisem pa obsedeno navezana na svoje nabavke.
O, in našla sem blokec s smešnimi risbicami, ki sem ga pogrešila lani junija. Juhuhu!!

četrtek, 17. november 2011

Cikorija kafe

Pravi oni dan moja prijateljica, da ni boljše stvari, kot ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom. Pa je! Ravnokar pečen domač kruh, še topel, z maslom, pa velika šalca vroče bele "kave" zraven. Tiste neprave, iz ječmena ali cikorije ... kavnega nadomestka, skratka. Opcija je še žlica meda ali marmelade povrhu kruha s putrom.
Meni tale stvar posebno zapaše kakšen dan pozno jeseni in pozimi. Zunaj je tema in megla in dež in mraz in sneg, jaz pa notri na toplem, na fotelju mrcvarim kakšno ročno delo in zraven lovim slike s televizije. In na mizi poleg stoji velika skodelica, tista vijoličasta, kafeta. Včasih z malo več mleka, včasih tudi s sladkorjem. Takrat postanem sempatammentalna.
Moji stari mami sta imeli vedno kastrolco divke/knajpa/seke na štedilniku. Mamina mama ga je pila kar brez mleka, kar je bilo meni takrat nepredstavljivo. Za otroke je dala zraven domače, zjutraj pomolzeno mleko in veliko žlico sladkorja. Očetova mama isto. Doma je mama tole reč redko skuhala, ampak s trgovinskim mlekom ni bila ista. V šoli smo pili pa presladkan čaj in bled benko.
Ko sem šla na svoje, je bila ena od stvari na prvem nakupovalnem seznamu fasenge tudi divka. Ampak mislim, da sem potem kupila tisto škatlo z resnim dr. knajpom. Selila sem se pozimi, samo da guštov po kafetu nisem imela ne vem koliko in mi je praška ostalo vse do naslednje jeseni. Se je strdil, tako da sem potem kuhala trde grude, ki so se šele v kropu kolikor toliko razgradile.
Že od začetka sem imela težave s posodo. Nimam ravno veliko loncev in zato npr. ne bi mogla imeti kafeta par dni vnaprej skuhanega, ker je bilo treba še kaj drugega jesti. Nazadnje sen ga scmarila v piskrcu, v katerem sem potem kuhala makarone, ki so seveda imeli rahel priokus.
Iskala sem lonec, tak starinski, tak, kot sta ga imeli stari mami. Emajliran, malo višji, morda z dvema ročkama. Lep. Nič od tega, kar sem si ogledovala po trgovinah, ni ustrezalo tem kriterijem.
Oni dan sem bila v Zagrebu v eni blagovnici na robu Jelačićplaca. V drugem nadstopju je oddelek s kuhinjsko galanterijo, s piskrci, šalcami ipd. Imajo tiste srebrne lonce iz inoksa, mogoče bi se zadovoljila tudi s kako večjo posodo za kuhanje prave kave (ki je ne pijem). In imajo emajlirane piskrce.
In tam je stal moj lonec za kafe. Beli emajl. Primeren za vse vrste kuhalnih površin. Znoraj bel, zunaj bel, okrašen z drobnimi rožicami, nekoliko oblast, en ročaj in dulček, da se ne sceja. Nese liter in pol. Bil bi greh, če ga ne bi nesla domov.
Zdaj se malo manj bojim zime.

torek, 15. november 2011

Od knjižnega sejma in plakatov

Na Interliber hodim že par let, še od takrat, ko je bilo treba plačat vstopnino. Malo za zabavo, malo za službo.

Harmica, zjutraj ob 8.04







Gneča na Zagrebškem velesejmu v času Interlibra (verjetno tudi ob drugih sejmih) je vedno fenomenalna. Ogromno je šolarjev. Imam hecen občutek, da je to kot izlet, šolska obveznost, da MORAJO biti tam ob tej uri.

 
Hrvaški pater Ašič, s tem da je fra Jure frančiškan. Mi je zej malo žal, da nisem
pogledala, kaj je notri (cena je cca. 25 evrov)



Letos ni v času mojega obiska nihče podpisoval knjig (lani sem dobila podpis od Borisa Dežulovića), pa tudi dogajalo se ni nič,



je bilo pa napovedano za kasnejše ure.

Knjige so bile naprodaj z fantastičnimi popusti. So pa zelo škrti s kakim dodatnim promocijskim materialom.  Za prospekte sem morala dobesedno prosjačit. Knjižna znamenja?? Separati?
Na poti nazaj v mesto, otovorjena s prospekti, sem poslikala še hišo, v kateri je živela moja prababica v času, ko se je poročila s pradedom.
Dalmatinska 8

Kupila nisem nič od tistega, kar sem imela na seznamu. Imam pa zdaj novo knjigo o pletenju šalov, Čudo u Poskokovoj dragi Anteja Tomića (za umret zabavna knjga!), 3 kile mandarin (hotela sem samo eno, ampak me je frajer zmanipuliral, da sem kupila 3, ki so bile 10 kun, ker se mu zgleda ni dalo računat, hehehe) in zanič ocvirke. Zelo zanič.

Harmica, popoldan ob 3 in še nekaj

ponedeljek, 14. november 2011

Caspar Capparoni

Včeraj sem gledala xyz-to ponovitev Komisarja Rexa. Znano je, da se z enim italijanskim policajem v Rim preselil. Sem pa precej zmedena. Ne vem, no, te njegove lastnike je kar tema jemala. Taprvega, Tobiasa, je ubil en psiho, tadrugi, lepi Gedeon, je kar izginil. Potem je bil tisti spogledljivec in pupa ... tudi njiju dveh je kar zmanjkalo. Bi lahko vsaj kaj razložili - je šel v penzijo, se mu je zmešalo, padel v akciji, ne pa da v naslednji sezoni kar en nov obraz. To  tudi za žival ni dobro. Čeprav Kaspar (to je ta Italijan) je kar lušten, rdečelas ... samo ko se nasmeji, pod določenim kotom čisto malo na hijeno potegne.

četrtek, 10. november 2011

Obcestni križi. Uvod

Moja prijateljica živi v Anovcu, to je blizu Zdol, tistih pri Krškem. V začetku aprila 2009 sva bili s Sandro (tako ji je ime) dogovorjeni za izlet in naj bi jo pobrala pri križu, ki stoji ob odcepu par sto metrov pod njeno hišo. Naneslo pa je, da sem jo morala še malo počakati, in s fotoaparatom sem poškljocala narcise in mrtvega hrošča, ki se je skrival v eni od njih in še neko drugo floro. In križ. Naslednji dan sem z vračanja z drugega izleta snela še enega in naslednji konec tedna večino, ki so se našli na poti v Rogaško Slatino ... Tako je nastala serija fotografij, ki se še širi. Za večino vem, kje sem jih posnela, delala sem si tudi zaznamke o krajih, kjer stojijo, vendar sem jih potem izgubila. Čas snemanja niti ni tako pomemben. Tudi ne bom delala umetnostnozgodovinskih študij za vsakega. .
Ne vem točno, zakaj jih sem začela načrtno fotografirati. Mogoče zato, ker je bil tisti dan, ko sem šla v Rogaško Slatino tako lep, da bi bilo škoda ne ujeti s soncem obsijanih križev, za trenutek ustaviti čas, ko so nekateri stali tam v vsej svoji načičkani imenitnosti, drugi pa skromno obkroženi le s travniki in gmajno.

sreda, 09. november 2011

Trač časopisi

Mi toži zadnjič prijateljica, da je prišla k frizerju in potem morala čakat tri ure (čeprav je bila naročena, samo to je že druga zgodba). Ji pravim: »A veš, koliko številk Lejdi pa Nove pa Obrazov se da prebrat v 3 urah?!?!?! Ti pa res nič ne skrbiš za svojo splošno razgledanost!!«
Moja frizerka ima velik kup te robe pri sebi. So pa to že stare stvari, maksimalno pol leta, so se tisti, ki so se na dnu kupa poročili, na vrhu že ločili. (Žal) ponavadi ne čakam dosti, ker se točno zmenimo in ima ob dogovorjeni uri res čas za mene. Ampak se je že zgodilo, da sem morala malo počakat, kakšne pol ure, in medtem sem te stvari preučevala … kako se reče … da sem nadoknadila zamujeno? Koliko se da pa tega šele v 3 urah preučit!
Včasih imam občutek, da imam precejšen primankljaj pri teh zadevah, pri poznavanju slovenskih selebritijev.
Eh, če ni hujšega.  

ponedeljek, 07. november 2011

Čaruga

Ugledano imam novo predsatvo v HNK. Čaruga. Igrata Goran Grgić in Milan Pleština. Spomladi imajo  premiero Pygmaliona od Shawa, čakam pa tudi decemberski razpored, ker bi šla rada gledat Hrestača.
Mislim, da se bom, kar se gledališča tiče, kar lepo v ZG usmerila. Imam dosti boljše povezave kot z Ljubljano. Če grem  LJ v gledališče, je potem problem, ker se predstave prepozno končajo, da bi še ujela zadnji vlak domov in bi imela (sem imela!) še stroške s prenočitvijo. Da bi se z avtom vozila, pa nima smila, ni to toliko vredno.

nedelja, 06. november 2011

Zvučni zid

Zadnjič sem brala knjigo z naslovom Zvučni zid. Gre za zbirko kolumn, ki so pred leti izhajali v eni hrvaški reviji. Pisali so jih hrvaški glasbeniki, novinarji, pisatelji, pisateljice ipd., skupna tema pa je bila glasba. Knjiga je razdeljena na 3 ali 4 dele, spomnim se pa samo prvega, v katerem so pisali o svojih prvih srečanjih z glasbo, posebno rockom, in zadnjega dela, kjer sta objavljeni dva teksta, ki se dogajata v prihodnosti. Eden od njiju se odvija leta 2025, tik pred tiskovno konferenco, ki jo bi imel (ne vem, kateri čas naj uporabim, pretekli pogojni predprihodnjik?) Đoni Štulić, legendarni frontmen skupine Azra, pred njihovim dolgo pričakovanim kombek koncertom. Ne bom zej razlagala vse zgodovine, če koga zanima, naj se posvetuje z jutubom ali guglom. Tale kombek koncert se, kakor stvari trenutno stojijo, verjetno nikoli ne bo zgodil in pisanje ter govorjenje o tem torej sodi v sfero znanstvene fantastike.
Avtor tega besedila, imena se zej ne spomnim, piše med drugim tudi, da se bo sodišče v Haagu, tisto za vojne zločine na področju bivše jugoslavije, čez par let spremenilo v sodišče za kršitev avtorskih pravic. V Ševeningenu sta se tako znašla tudi Jasenko Houra iz Prljavog kazališta in Goran Bregović (ena madžarska rok skupina ga je prijavila, ne me spraševat o podrobnostih).
Ena mojih najljubših pesmi skupine Prljavo kazalište je Brane srušit ću sve. In kar precejšen šok sem doživela, ko sem izvedela, da v resnici ni original njihova, ampak je priredba (oz. plagiat, »strokovnjaki« si niso še enotni) pesmi ene avstralske skupine, Chocolate starfish. Nekaj časa je sploh slišat nisem mogla. Samo ... lebat ga, pesem je predobra in me spravlja v boljše razpoloženje. Evo, ta čas, ko tole pišem, si jo vrtim.
Čisto sem se pocepala tudi na zgodbo o punk koncertu v Reki, mislim, da nekje v začetku osemdesetih, ki je trajal od osmih do desetih zvečer, nastopile naj bi tri skupine, ampak med nastopom prve in tretje je za nekaj časa zmanjkalo elektrike in iz tega je nastala legenda o skrivnostni in strašno subverzivni ti. »tretji skupini«. 
Razmišljam, da bi si jo kupila. Berem pa, da je izšel že drugi del, Zvučni zid II. Komaj čakam!

sobota, 05. november 2011

Vojna in mir

Ne vem, zakaj, ampak dvorana v Hrvatskem narodnem kazalištu je bila v mojem spominu večja. In ne tako fantastično okrašena. Res pa sem bila nazadnje v njej ohoho let nazaj, še pred Razpadom. In fojer v drugem nadstropju je bil tudi večji. In bolj bleščeč. Res pa je tudi, da sem imela takrat obdobje, ko nisem hotela nosit očal, zato sem videla vse nekako bolj zamegljeno
Ja, predsatva. Pričakovala sem nekaj drugega. Pravzaprav sem pričakovala razočaranje. Še ena lekcija - ne beri/poslušaj kritik, dokler nečesa sam ne vidiš. Sem že računala, koliko zaheric in limonad bi si za 70 kun lahko privoščila v Milenijumu na Bogovićevi (obojega po dvoje, pa še za en keks bi mi ostalo). Ampak je bilo fino, zelo zanimivo. Moje mnenje je, da je predstava sicer narejena za ljudi, ki zgodbo poznajo, ki so prebrali knjigo ... več kot enkrat in ne dolgo tega nazaj. Iz romana so potegnili glavne ideje in zgodbo in jih umestili/ovili v zanimive dramaturške prijeme. Človek, ki pozna roman, je sprva malo zmeden, ampak potem kar pade noter. Sprejme minimalistično opremljeno sceno in nekoliko hektično obnašanje igralcev. Kot pravi pesem, ki jo v zadnje dejanju zapoje Nataša: "in the restless world like this is".
Ne hodim kaj dosti v gledališče, zato so me moderne uprizoritve še vedno včasih vržejo iz tira, čepprav sem videla že kar lep delež ... khm ... vsega in svačega v teatru. Ravno zato ima obisk gledališča zame poseben čar - ker nikoli ne vem, kaj bom doživela.
Igralci so bili ... dobri. To je bilo moje prvo "v živo" srečanje z ljudmi, ki sem jih do sedaj videvala le na TV. Zrinka Cvitešić je bila prav tesnobno vrckava Nataša. Kutuzov, ki bi ga človek počil, samo da se malo strezni. Napoleon, ki bi ga na koncu prvega dejanja najraje objela, kr je bil tako žalosten ... Andrej ... oh Andrej. Pierre ... oh Pierre.
Že smo vzdušje v polni dvorani in sploh sama dvorana sta nekaj, za kar se je splačalo priti. In ugotovila sem, da govorim lepšo hrvaščino od Milene Zupančič.
Morala bom enkrat v zelo bližnji prihodnosti spet prebrat knjigo. In nekje staknit ruski film, tisti Bondarčukov, sedemurni.

četrtek, 03. november 2011

Malo od knjig in hrane

Danes sem našla knjigo od M. Zorka Knjiga mrtvih. So recepti in je za umret hecna. Ko smo že ravno pri hrani - meni se strašno meso je. Ne salame pa suho meso, ampak tako, konkretno meso, šnicl, piščanc pečen, pohan, karkoli.