četrtek, 19. december 2013

Obcestni križi. 105

Blizu Velikega Tabora.


Glejte to linijo telesa v S. In umetelno ostrešje. Vrtiček, itak.
Želela sem naredit fotografijo, kjer se bi v ozadju videl grad, ampak moj aparatek nima tako velikega razpona.

četrtek, 05. december 2013

Obcestni križi. 103

Nekaj časa nazaj sem šla na izlet v lepo Hrvaško, natančneje na festival lepoglavske čipke. V sami Lepoglavi stoji tale ozaljšana struktura.


petek, 29. november 2013

Češnjev cvet




Velikost cca 4x4 cm. Lastnoročen dizajn, na katerem se bo moralo še malo delat.
Ko se znebim raznih nedokončanih reči po vrečkah, ki se mi valjajo okoli, se bom lotila prta s takim in podobnim cvetjem (en od načrtov za 2014).

sobota, 23. november 2013

Fila

Poln prtljažnik imam starih žametnih hlač v rjavih barvah, iz katerih sem mislila naredit medvede iz blaga. Frka je, da jih nimam s čim napolnit. Ostanki blaga, s katerimi sem naphala zveri iz gozda, se niso izkazali za najboljšo rešitev. Međeda sta pretežka in kadar ju operem, se dooolgo sušita. Rabila bi kako reč, ki se lahko pere tudi v stroju. Ima me, da bi odprla Anteja (to je medo, ki sem ga kupila pred parimi leti v Zagrebu, zato mu je tako ime) in vzela ven vzorec njegovega polnjenja. Ampak ne.

petek, 22. november 2013

Melodija potoka


Danes bi rada napisala nekaj o vodi. O tekoči vodi, natančneje potokih.
Verjetno sem že enkrat omenila, da imam težave s sluhom. Nekaterih frekvenc, glasov več ne slišim, zato postajam toliko bolj pozorna na tiste, ki so mi še ostali. Slišim, recimo, kako veter tuli v krošnjah, kako ropoče dež po strešnem oknu, drgnjenje lopate po asfaltu …
Nisem pa omenila še nikoli enega od svojih … recimo temu hobijev. Rada namreč delam jezove in pregrade na potokih. Ne betonskih, pač pa iz vej, kamenja, listja … kar je pač pri roki. Rada jih recimo tudi podiram in nato nižje toka ali višje naredim novega. V bistvu samo postavim nekakšne temelje za pregrado, kaj se potem zgodi, je odvisno od tega, kako veja, kamenje in kupček lista preživijo pritisk toka. Po pravici povedano nisem šla nikoli preverit, kaj se je z mojimi konstrukcijami potem zgodi. Včasih počakam nekaj časa, ok. 10 minut, da vidim, kaj bo. Saj vem, prekratek čas. Če sem čisto iskrena – kasneje pozabim, kje sem kaj naredila, e. Se je pa enkrat pred mojimi očmi, potem ko sem izruvala par kamnov iz potoka, ki je tekel preko gozdne poti, del le-te lepo odpeljal z njim. Saj ne, da sem ponosna na to. Vendar mi je fascinantno, kako lahko tok vode spremeni teren, po katerem teče. Zanimivo mi je tudi, kadar podiram take pregrade, da se, ko odplavi vrhnjo plast sviža, pokaže del zgodovine naplavin, npr. veje, ki so v Močniku pod Orlico pristale lani ob snegolomu, napojene z vodo, ovite v tanko plast sige.
Pred nekaj časa sem v dolini Orliškega potoka (kakšen kilometer od »kraja zločina« se izliva v Močnik) med »gradbenimi deli« nenadoma ugotovila, da potok, če brkljaš po njegovem toku, spremeni glas. Ne vem, kako bi to razložila. Nekaj se zgodi s šumom. Včasih je dovolj, da samo premaknem kamen ali vržem malo debelejšo vejo počez. Saj ne, da sem s tem odkrila toplo vodo, gotovo kje na v kaki strašno učeni knjigi o hidrologiji obstaja kakšno poglavje o tem. Ampak zdi se mi, da sem postala zasvojena tudi s to spremembo
Prejšnjo nedeljo sem spehod sicer malo drugače načrtovala, vendar sem se odločila za cesto ob Močniku, ko sem videla, kako narasli so potoki ob cesti proti Pečicam in Osredku. Močnik teče ob cesti v Osredek večinoma po precej globoki, težko dostopni strugi. Kadar dežuje, se pojavijo mnogi manjši pritoki, ki jih ob suhem vremenu običajno ni, ali pa so le švohten drizl pod listjem.
Pritok, ki pride z brega in verjetno niti nima imena, je bil tako svež, živahen, oh in sploh, da sem podrla dve pregradi iz vej in odpadlega listja in debelejše kose lesa zmetala na ustje.



Ne vem, kaj se je potem zgodilo. Nekaj dni potem je še deževalo. Mogoče je vse skupaj odneslo. Mogoče pa je nov dež prinesel odpadlega listja z brega …

četrtek, 14. november 2013

Obcestni križi. 100

Ne, ne bom odpirala šampanjca in rezala torte. Kot stoti križ predstavljam še enega iz razprostranjenega naselja Stolovnik, takega z lepo vzdrževanim vrtičkom. Taki so mi najljubši.


četrtek, 31. oktober 2013

Obcestni križi. 98

Raztez.



Križ sam je zelo visok, stoji na rahli nabrežini na razpotju, poleg pa je ta železna konstrukcija. Zanima me, kaj je bilo prej.


četrtek, 24. oktober 2013

Obcestni križi. 97

Raztez.



Naselje se, kot tudi njegovo ime pove, razteza. Hiše so nametane po gričih in dolinicah. Verjetno sem še kje kakega spregledala, skratka, ti kraji imajo potencial. Tale pa mislim, da ni še dolgo tu.

četrtek, 10. oktober 2013

Obcestni križi. 95

Še enkrat Brežice/Šentlenart. Pravzaprav nisem čisto prepričana, ali sodi v to zbirko.


 Stoji namreč v obzidanem prostoru, na nekdanjem pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.


Ma dobro, ob cesti je.

ponedeljek, 07. oktober 2013

Forma viva 2013

Vsaki dve leti se park lesenih skulptur okoli kostanjeviškega samostana obogati za nekaj kipov. Letos so sodelovali trije prav zanimivi umetniki.Pojdimo od začetka.
Ko od Vratarnice zavijete desno in potem levo vštric s potokom, je blizu mostička prva skulptura:



 V bistvu gre za skupino treh kipov, ki me spominjajo nekaj kar sem videla v knjigi o južnoameriških orhidejah. Tretji del skupine stoji v potoku:


Avtorica je Bolgarka Liliya Pobornikova, skulptura pa se imenuje Cvet.

Malo naprej je nekaj, kar je podobno narobe obrnjenemu čolnu, narejenemu iz hlodov.


Avtor Ladje je Donald Buglass z Nove Zelandije. Že vidim, kako se bodo v režah zaredile divje čebele, čmrlji, srčeni, mravlje ...

Na zadnjem dvorišču stoji velika tridimenzionalna QR koda:



Me prav zanima, kaj "odpira". Njen avtor je Slovenec Mitja Stanek.

Več o umetnikih in kostanjeviški formi vivi lahko izveste TUKAJ.

sobota, 05. oktober 2013

Glasbena inventura

Medtem ko se ukvarjam s tem zapisom, po sobi okoli mene odmevajo Abbine vesele pesmice, ob meni pa stoji manjši kupček cedejk.

"Izbrana dela" Arika Einsteina
Hm ... Ne vem, kako naj drugače rečem, ampak tole je bil nekoliko zgrešen nakup. Precej sem razočarana nad tem kompletom 5 cedejev, kjer je podan pregled dolge in uspešne Einsteinove kariere. Verjetno sem njegova največja in edina oboževalka v krogu najmanj stotih kilometrov, vendar me je naknadno posneta glasba pri nekaterih komadih pošteno razjezila. Peta plošča pa me je spravila v žalost sama po sebi. Njegovo "druženje" z mizrahi slogom z redkimi izjemami ni ravno posrečeno izpadlo.

Zoran Predin in Mar Django quartet: Ljubimec iz omare
Luštno, veselo, sempatammetalno.

You're the tops (the classic songs of Cole Porter)
Všeč.

Ivan Zajc: Nikola Šubić Zrinski
Zadnji nakup. Moja najljubša opera. Zgodba o hrvaškem banu, ki se je s peščico mož pogumno boril proti Turkom. Zadeva se seveda za "naše" ni dobro končala.

sreda, 02. oktober 2013

Šal z vlaka. Drugi poskus.

Se spomnite tega šala? No ja, po parih mesecih pacanja v vrečki, polni lavandinih hlapov, ga je doletela usoda marsikaterega mojega izdelka - iz njega sem potegnila igle ... in se ga lotila znova. Barve (malo drugače zložene) oz. material, patentni vzorec in funkcija bodo ostali isti. Dobila sem tudi nov zagon in mi gre pletenje zelo hitro od rok.
Končni izdelek pokažem, ko bo gotov.

nedelja, 29. september 2013

Ero sa onoga svijeta

Včeraj sem svoji "zbirki" ... kako že pravijo ... "hrvaških glasbenih mojstrovin"* dodala še eno. Najprej me je malo zmedlo, ker ni imela uverture. Ampak ta tako in tako ni obvezna, anede? Kako sploh oceniti ali je predstava dobra ali slaba? Oz. če je izvedba uspela ali ne? Kar se meni tiče, če se igralci in/ali pevci ravno ne prevračajo pijani po odru in če sopranistki sredi arije ne poči glas, potem je bila predstava dobra. Itak pa vse pove aplavz na koncu. In ta je bil res glasen. Naslednjič bom tudi jaz kričala "bravo".
Scena je bila vsa v toplih odtenkih. Zlata in rumena in bakrena ... Izpod stropa so letela rdeča jabolka in v nekem prizoru so spustili na laksu viseča srčeca, rdeča (gospodična poleg mene je glasno vzkliknila). Na oder so pripeljali dva konja. Belega in malo manjšega, rjavega. Prava pravcata konja. Imela sta vsaj svoj spremljevalko. V zadnjem dejanju so belemu zboristke nosile jabolka, ki jih je z užitkom in špricaje okoli sebe hrustal. Nista se prišla priklonit na koncu. Moški so imeli vsi enake volnene črtaste nogavice. In plašči, ki so jih ženske nosile v zadnjem dejanju, so bili prekrasni. In pri plesu na koncu* sem se spet razcmoljila.
Glavni junak, torej pevec, ki ga je pel, je bil za moj okus malo prestar. Ne vem, zakaj si Erota vedno predstavljam kot mladca na spodnji strani tridesetih. Đula je bila - hvala bogu - mlada punca z močnim nastopom, ne pa zimska hruška, ki se pojavlja na slikah v gledališkem listu.


*ne, to ni iz včerajšnje predstave

četrtek, 26. september 2013

sreda, 18. september 2013

Sredini izdihi



Danes sem prvič od aprila oblekla spodnjo majico. Še vedno pa upam, da bo prišel letos še kakšen dan, ko se bo dalo brez nje. 

***

Vlak se je v nekem trenutku ustavil na takem mestu, da sta imeli kolegici na drugi strani prehoda čudovit razgled na zasneženo alpsko pokrajino … naslikano na lokomotivi.

***

Dobila sem lep zelen kemični svinčnik od enega gospoda iz Nemčije, ki je sicer doma s Poljske. Govori precej dobro, pojočo slovenščino, kakor jo ponavadi govorijo Poljaki. Sem pa srečala že Poljake s štajerskim naglasom.  

sobota, 07. september 2013

Je li obšlesano ...

ali je kdo bruhal?
Včasih se mi zahoče malo drugačnih barvnih kombinacij. Tale sicer ni tako zelo ekstremna, ampak sem fino skrenila od tradicionalne rdeče in modre, ki ju običajno uporabljam.







Tole je zgleda eden mojih ljubših vzorcev. Vzet je, seveda, iz Narodnih vezenin na Slovenskem.

ponedeljek, 02. september 2013

Grlici

Vzorec za tokratni izdelek sem našla ve knjigi z zelo starinskimi muštri, ki izvirajo v glavnem iz bogatih mest severozahodne Evrope.


nedelja, 01. september 2013

Modri nageljčki

Moj vzorec. Zgleda nedokončano, anede? Pa nekako bi bilo vrejetno tudi fajn, če bi pred vezenjem ugotovila, če sta obe stranici enako dolgi. Vezeno na leakrilu.



četrtek, 29. avgust 2013

Obcestni križi. 89

Pred kakim letom ali dvema sem imela en služben opravek v Ribnici, ki se je potem nadaljeval  in precej pozno končal v Velikih Laščah. Ker imam pri potovanjih rada krožne poti namesto "poistipotinazaj", so mi povedali za odcep v Raščici, ki pelje mimo Vidma na Dobrepolju (za katerega sem vedno mislila, ne vem zakaj, da je na Štajerskem) preko hriba do Krke, naprej sem pa že poznala pot. Bila je torej noč, luna se je skrivala za redkimi oblaki, ne, pila nisem, in se peljem preko Ravne gore, na sprednjem sedežu leži sendvič s šunko, če bi slučajno kak medo prihlačal na cesto in tako ... V glavnem, na enem ovinku, sredi hoste, sem se skoraj v hlače od strahu, ker je nenadoma pred mano posvetila rdeča lučka. Za nekaj sekund sem potem zagledala tudi križ iz svetlega lesa. No, potem je tu blizu še skala ob cesti (partizanski spomenik morda?), v katero bi kmalu vrgla sendvič.
Takrat sem si obljubila, da se bom  po tej poti nekega lepega sončnega dne peljala po ... anede ... belem dnevu.
In to je ta objekt, ki me je prestrašil.


Še od blizu:



nedelja, 25. avgust 2013

sobota, 24. avgust 2013

Čestitke

Lani na morju sem imela vreme, da človek ne verjame, da je kaj takega mogoče: vsak drugi dan je bil dež. Po mokrih malološinjskih ulicah po večernem nalivu sprehod ni ravno prijeten, pa sem ostajala v apartmaju in mrcvarila koščke paname in razne ostanke cvirna. Iz rdečega npr. so nastale drobne vezeninice s cvetličnimi motivi, ki sem jih dobila iz ene avstrijske knjige. Ko smo imeli v začetku junija razstavo, sem jih nalepila na rdeč karton, tega pa na bel radeški šeleshamer.
Pa so nastale čestitke.








sobota, 17. avgust 2013

Oljka

Eden od načinov, da človek naredi svoj mušter za vezenje je, da na milimetrski papir oz. takega ki ima mrežo iz dvomilimetrskih (ali celo trimilimetrskih) kvadratkov, naprej nariše neko podobo, potem pa potemni kvadratke, preko katerih grejo črte risbe.
Tako so torej nastale oljčne vejice s tega prtička.