Včeraj sem svoji "zbirki" ... kako že pravijo ... "hrvaških glasbenih mojstrovin"* dodala še eno. Najprej me je malo zmedlo, ker ni imela uverture. Ampak ta tako in tako ni obvezna, anede? Kako sploh oceniti ali je predstava dobra ali slaba? Oz. če je izvedba
uspela ali ne? Kar se meni tiče, če se igralci in/ali pevci ravno ne
prevračajo pijani po odru in če sopranistki sredi arije ne poči glas,
potem je bila predstava dobra. Itak pa vse pove aplavz na koncu. In ta je bil res glasen. Naslednjič bom tudi jaz kričala "bravo".
Scena je bila vsa v toplih odtenkih. Zlata in rumena in bakrena ... Izpod stropa so letela rdeča jabolka in v nekem prizoru so spustili na laksu viseča srčeca, rdeča (gospodična poleg mene je glasno vzkliknila). Na oder so pripeljali dva konja. Belega in malo manjšega, rjavega. Prava pravcata konja. Imela sta vsaj svoj spremljevalko. V zadnjem dejanju so belemu zboristke nosile jabolka, ki jih je z užitkom in špricaje okoli sebe hrustal. Nista se prišla priklonit na koncu. Moški so imeli vsi enake volnene črtaste nogavice. In plašči, ki so jih ženske nosile v zadnjem dejanju, so bili prekrasni. In pri plesu na koncu* sem se spet razcmoljila.
Glavni junak, torej pevec, ki ga je pel, je bil za moj okus malo prestar. Ne vem, zakaj si Erota vedno predstavljam kot mladca na spodnji strani tridesetih. Đula je bila - hvala bogu - mlada punca z močnim nastopom, ne pa zimska hruška, ki se pojavlja na slikah v gledališkem listu.
*ne, to ni iz včerajšnje predstave
Ni komentarjev:
Objavite komentar