Josip Jurčič se je rodil na današnji dan pred 170 leti. Kdor
je hodil v slovensko šolo, se je vsaj v enem segmentu izobraževanja srečal z njegovim
likom in delom. Kozlovska sodba v Višnji Gori, Sosedov sin, vsekakor Deseti
brat, ki se diči tudi z imenitnim nazivom »prvi slovenski roman«. V mojih časih
so šolarje tam nekje proti koncu OŠ peljali tudi na končni izlet v Muljavo.
Ah, sokci na slamico in sendviči s posebno …
Moje izobraževanje se je potem nadaljevalo v smeri, kjer smo
bili deležni poglobljene obdelave Jurčiča in njegovih kolegov iz druge polovice
19. stoletja. Prebirali smo bolj ali manj debele knjige o tem, kaj so možakarji
pisali, kako so pisali, kaj jih je vodilo, navdihovalo itd., itd. Poslušali smo
psihološke, jezikoslovne, onomastične … analize njihovih del … Onomastične, ja.
Osebe iz realističnih romanov so imele imena, ki so že po zvenu povedala,
kakšen karakter jim je določil pisatelj. Samoglasniki in soglasniki, ki se
pojavljajo v imenih, dajejo le-tem trdoto in moč ali pa mehkobo in mlohavost. MaRTin
KRpan. Ja, saj vem, da MK ni Jurčičev, to je samo primer.
Je pa zato Lovro Kvas njegovo »dete«. Tisti iz Desetega
brata.
Žal je moje mnenje (in nekaj zelo uglednih slovenskih
literarnih zgodovinarjev trdi isto), da Lovro ni nikakršen princ na belem
konju. Je ena mevža, ki samo poseda okoli in jamra, punca, Slemeniška Manica,
je pa vse »delo«, kar se osvajanja in romantike tiče, opravila sama. Toliko, da
ga ni naskočila, sirota bleda, saj on od sebe ni dal prav veliko. Prav zares mi
tudi ni jasno, kaj je na njem bilo takega, da ga je čakala vsa ta leta (po enih
izračunih je trajalo osem let, da je doštudiral in si ustvaril kolikor toliko
uspešno kariero). Morda nam pa Jurčič ni povedal vsega?
Kakorkoli že, prva Kvanta je posvečena Josipu Jurčiču in
njegovem mlohavem Lovrotu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar