Včeraj sem zaspala na vlaku in sem se zbudila nekje tam okoli Zagorje-Trbovlje-Hrastnik, kjer se niti ne moreš kaj dosti orientirat,
ker je hrib na eno stran, hrib na drugo, vmes pa deroča Sava globoko spodaj. V
glavnem, sem se zbudila in nisem par minut vedela, kateri čas v dnevu je
- ali grem v službo ali iz službe, oz. če se mi slučajno ne sanja, da
se vozim, ker potem je pa itak vseeno. Sem gledala na uro - je bila pol
šestih in sem gruntala, ali zjutraj ali popoldan, ampak nekako se mi je
zdelo, da je zjutraj ob tej uri že tema in da takrat še ne grem niti od
doma. Potlej sem pa pogruntala, da imam na sebi prešvicano majico, torej
grem iz službe. Pa niti nisem bila sigurna, ali je četrtek ali že petek
... Me je že rahko panika grabila, kaj se dogaja.
Je sedela
nasproti ena dečva, ki je brala knjigo, ljubavni roman je bil v igri, in
je za vsako, ko je začela poglavje, pogledala, kako se konča. Vem, da
je običaj pogledat, kako se knjiga konča, anede, ampak poglavje, tega pa
še nisem videla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar