ponedeljek, 30. maj 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 2

Obožujem nemška mesta. Oz. naj najprej pokažem razgled z okna:


Kakorkoli že, Baden Baden je staro zdravilišče. Nisem se pogljabljala v to, za kake težave so tamkajšnje vode dobre, vendar že Rimljanom dobro dele. Očitno so tudi Germanom, ki so prišli za njimi, bile všeč. Postale so slavne po vsej Evropi in tudi svetu. Zgradili so imenitne vile in hotele in potem nekega dne postavili še igralnico in igrali pomembno vlogo v svetovni književnosti.

No, torej, skozi mesto, po lepo urejeni, tlakovani strugi, teče reka Oos.



 Tudi mestne ulice so tlakovane in povsod je polno imenitne arhitekture:




in živahnih izložb.


In fontanic.


In balkonov.


Ob glavni cesti imajo obešene zastave, nekaj v zvezi z olimpijskim gibanjem. Našla sem tudi slovensko!


Sem že omenila imenitno arhitekturo?


Povsod je veliko zelenja in cvetja.


Nekaterih rožic nisem še nikoli videla.




Pozabili niso niti Rimljanov. 


Pravzaprav se vsa zdravilišča in kopališča nekje v tistem koncu, kjer je bilo tudi tisto prvo, rimsko. Malo nižje doli je tudi majhen muzej, posvečen temu obdobju mestne zgodovine.

V tej niši je fontanica, kjer iz stene teče vroča voda.





Tam je tudi samostan.


Velika greda, ki je, odkar so odcveteli tulipani, nekoliko pusta.


In gospa, ki bi lahko bila tudi rimska, ampak moje poznavanje umetnosti ni tako globoko.


To je bil torej prvi dan v Baden Badnu. Potem sem se stuširala, spila pivo iz piksne, odgledala pet minut podaljškov finala Bundeslige (naši so zmagali, hehe), nato pa mi je na oči padla tema.

(se nadaljuje)

sobota, 28. maj 2016

Konec tedna v Baden Badnu

Vse skupaj se je začelo nekje v začetku novembra lani, ko sem nekega večera šarala vzporedno po jutubu in vikipediji. Saj veste, kako gre: aha, pesem, aha izvajalec, viki, povej mi kaj o njem, povej mi še kaj o pesmi, ooo, te pa niso oni najprej posneli, gremo pogledat, kako je zgledala v originalu ... In tako sem prišla do podatka, da je je pesem The Air That I Breath od The Hollies, ki je meni ena najbolj seksi pesmi v vesolju, prvotno izvajal neki Albert Hammond, ki jo je tudi napisal. Ko se šla to pesem iskat na jutub, mi je ta šment povedal tudi, da je Albert Hammond tisti, ki poje pesem o tem, kako nikoli ne dežuje v južni Kaliforniji, ki sem jo iskala že nekaj let, in da je avtor še cele gore pop klasikov.
Ne se mi smejat, prosim.
Ker po krajšem klikanju po netu sem namreč odkrila, da je možakar pri 72ih še aktiven in da pridno koncentrira po Evropi. In predno umre ali pa mu glas popolnom odpove, anede ... skratka, v trenutku neprištevnosti sem kupila karto za koncert v Baden Badnu, ki je bil preteklo nedeljo.
Zakaj Baden Baden? Ker sem slišala zanj, še nikoli pa nisem bila tam. V tem koncu, v Baden-Wuerttembergu, sem bila najdlje v Ulmu.
Torej sem se preteklo soboto zjutraj naložila na vlak. Prvo presedanje od treh me je doletelo v  Beljaku,

ŽP Beljak
sledila je vožnja preko avstrijskih Alp,





v Salzburgu sem za nekaj minut ostala popolnoma sama v vagonu,


za zabavo po poti sem si vzelja nekaj ročnega dela, o katerem bom kasneje nekaj več napisala,


v Stuttgartu sem imela do naslednjega vlaka nekaj malega časa za hiter, ampak res hiter ogled mesta,



ker se mi je mudilo na vlak za Karlsruhe, ki se mu reče tudi teževe (ki je šel tudi hitreje, tam ok. 250 km/uro), od tam pa mi je ostalo še dvajset minut do Baden Badna.


Potovanje je trajalo malo več kot 12 ur. Po delu se me že peljala - do Augsburga z avtom po avtocesti in z nočnim vlakom do Muenchna. Vendar dnevna vožnja z vlakom vse pokosi. Bi šla z veseljem še nkrat, razen dela od Stuttgarta do Karlsruheja. Tam so namreč neki tuneli, s katerimi mora bit nekaj narobe, ker mi je v vsakem skoraj bobniče odneslo ven. In ne, ni bila kriva hitrost vlaka.

Če boste kdaj šli tja, morate vedeti eno pomembno reč: žel. postaja je od mesta oddaljena cca 5 km. Ampak nič bat. Takoj zraven je avtobusna postaja, s katere zelo pogosto vozijo avtobusi. Vožnja traja kakih 15, 20 minut.

(se nadaljuje)

nedelja, 15. maj 2016

Orhideje

Oni dan sem šla na sprehod. Bil je lep dan, čeprav so se z zhoda peljali veliki črni oblaki. Hec je, da sem pozabila, da v tem času na tistem travniku in v gozdovih cvetijo divje orhideje. Skoraj sem se v hlače od navdušenja, ko sem jih zagledala.







Vem, da imajo te lepe punce tudi imena, ampak sem zelo slaba pri identifikaciji teh reči.

torek, 10. maj 2016

Nekaj je treba naredit

Dvoje:

- malo moram shujšat. Vsaj deset kil.
- znebit se moram tele nagnusne roza jope, ki jo imam zdaj na sebi. Verjetno jo bom kar razparala pa kaj drugega naredila iz nje.

ponedeljek, 09. maj 2016

Zagreb, na deževen dan

Ko sem oni dan ravno pisala o obisku Zagreba, dajmo še malo o dogodkih v botaničnem vrtu:

- v hiši "Viktorija" cvetejo lokvanji



- tudi vrtnice so že


- imajo kostanje s prav zanimivimi barvnimi kombinacijami cvetov.



Tavat po Gornjem gradu me sicer fantje v modrem niso pustili, je pa z neke točke na Štrosu pogled na prometni zastoj v Dolnjem gradu.



Pa še grafit na Zakmardijevih stopnicah:



(ali po naše: čuj, kolega, zastopiš ... stegneš se lahko le toliko, kolikor imaš posteljo dolgo ... ja, saj vem, rimat bi se moralo).

Pravi moja statistika, da imam bralce tudi v Alžiriji! Lepo pozdravljeni!

Mes statistics me disent que j'ai les lecteurs de Algerie! Bienvenue!

sobota, 07. maj 2016

Swap 2016

IHanna je spet organizirala svoj svetovno znano izmenjavo doma narejenih razglednic in spet sem se prijavila.

IHanna had organized her world famous DIY postcards swap and I joined in.



Najprej sem mislila naredit 10 kolažev, ker sem bila že ravno pri tem početju. Vendar so šle zadeve v smer, ki mi ni bila preveč všeč (razen ena ali dve), zato sem vse skupaj opustila. Mogoče drugo leto.

I planned to do 10 collages, as I worked on them at the time, only on smaller format. But things went in direction I didn't like much (except one or two pieces), so I abandoned the idea. Next year, perhaps. 

 

Potem pa sem se spomnila na škatlo s kvačkanimi rožicami. Par let nazaj sem njih namreč obsedeno delala, ne vem več, zakaj. No, škatla v resnici ni prav velika, zato sem naredila še nekaj deset cvetkov. Moram rečt, da sem postala prava majstrica.

Then I remembered the box full of crocheted flowers. I was making them - for reason unknown - obsessively two or three years ago. Honestly, box is not very big. So I made additional flowers, 10 or 40. I became quite good at making them.
 


Ker so mi bile rožice same malo dolgočasne za gledat, sem poiskala še dva vzorca za deteljice. A štiriperesnih sem naredila smo deset - eno na vsako kartico.

Flowers alone - that was my thinking - seemed a little bleak to look at. So I found 2 patterns for clover. I made only 10 4-leafed - to put one on every card.


 


Kartice so zdaj na poti v ZDA, Anglijo in na Novo Zelandijo. Upam, da bojo prispele v enem kosu. Celotno kolekcijo pa si lahko ogledate TUKAJ.

Cards are on their way - to the USA, England and on New Zealand. I hope they will arrive in one piece. You can see the whole collection HERE.

sreda, 04. maj 2016

Inštalacija

Oni dan sem bila v Zagrebu. Imela sem neke opravke na njihovi Pedagoški fakulteti. In ko sem tako postavala po hodnikih, mi je padla v oko stena, prekrita z velikim kosom vrečevine, na katerem so bili pritrjeni ptički iz belega blaga, prevezeni s črno nitjo.





Zraven pa je bil še velik kos platna. Na njem je bilo naslikano drevo, s katerega so viseli in padali listi oz. raznobarvni odtisi pravih listov in taki, izvezeni na vrečevino.




Mi je prav hudo, da nisem vsega tega scelega poslikala.

nedelja, 01. maj 2016

Nekaj za pod tazadnjo. 1

Udarila sem po mizi in se lotila škatle s starimi kavbojkami. Oz. z ostanki starih kavbojk, saj so v tistem kupu predvsem hlačnice in žepi.
Da začnem na začetku: rabim nekaj za na stole okoli jedilne mize. Da se človek ravno na gol, trd les ne usede, aneda. Skoraj sem že kupila spužvo, ki bi jo oblekla v nekakšno blago, ampak potem sem razmišljala, dolgo in globoko, o tistih nesrečnih hlačnicah in vreči z mikroostanki blaga, ki se je moram znebit. Aja, pa ves tisti cviren, ki sem ga nahrčkala, tudi tisto je moralo v uporabo. In potem sem prišla na idejo o neki vrsti krpanke, ampak podložene.
Blago sem torej razrezala na kvadratke 4x4 cm, sešila dva pa po dva skupaj in jih mimogrede še napolnila z ostanki blaga in po štiri zašila skupaj.


Tele blazinice sem potem stlačila v "vrečke" iz kvadratkov, velikih 10x10 cm.



Ko se je nabralo 16, sem jih zašila skupaj, da je nastal podritinik velikosti 40x40 cm,



ki sem mu okoli in okoli nakvačkala še ... hm ... recimo temu čipko, hehe.



 Zelo sem zadovoljna z njim. In v delu je že drugi.

Saj res, slike so narejene z mojim novim fotoaparatom, s katerim sem tudi zadovoljna.