ponedeljek, 20. junij 2016

Smetnjak, smetišče itd.

Verjetno sem vam že pravila od svoje sestrične, tiste, ki ima dve punčki? Ki sem ji za poročno darilo izvezla prt, punčkama pa naredila krpanki, ko sta se rodili? Če nisem, zdaj veste. Baje je tatretje dete, ki je na poti, tudi punčka. Ampak za to krpanke ne bom naredila, evo. Zato, ker je v soboto dopoldan prišel en gospod, ki je prinesel steklo za bratovo mizo pa sliko, ki jo je dala mama na novo uokvirit. Slika je zelo luštna, malo abstaktna, ampak če od blizu pogledaš, je polno rožic notri. Okoli ima pa roza paspartu, popackan z belo barvo. Zej ne vem, ali so tisti fleki že od začetka na njej, se pravi kao umetnost, ali se je to kasneje zgodilo. Ker ko sem vprašala mamo, kje jo je dobila (za rojstnodnevno darilo je še malo prezgodaj), je rekla, da sta jo sestrična in njen možakar dobila za .... pazte to! ... za poročno darilo in sta jo hotela stran vržt. Imajo pri njihovi hiši vsaj enkrat na leto take pospravljalne akcije. Imam zdaj zelo utemeljen sum, da so tudi prt in krpanki končali v kontejnerju. Sem jo že parkrat prosila, če bi mi prt za razstavo posodila, pa ga ne najde, pravi.
Imam precej projektov za sebe nedokončanih. Pulover, pa še štiri podritnike, za kvačkano odejo sem si spet materiala nabrala, treba bo kaj o čestitkah premislit, rada bi začela novo spretnosti ali dve ... Res nimam ne časa ne volje delat reči za ljudi, ki tega ne cenijo. Krpanki (1, 2) res nista bili iberlepi, prt je bil pa nekaj najboljšega, kar sem kadarkoli naredila. In če ji že niso bili všeč, bi jih na bolhi prodala ali v staro šolo odnesla. Ne pa v kontejner.

četrtek, 09. junij 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 7

Ker sem bila z vsemi titimi hišami in parki že dolgočasna, zdaj na hitro še o koncertu. Slik ne bo, ker so tiste, ki sem ih naredila s telefonom, res nemarni zmazki.



Koncert je bil v lepi dvorani poleg igralnice. Bilo je superiška!! Fantastična glasba, fantastičen lajtšov. G. Hammond zna kljub svojim letom še vedno fešto naredit. Čeprav ne razumem čisto dobro, zakaj to še počne. Ampak važno, da smo se dobro imeli.

Čeprav so za tisto nedeljo obljubljali dež, se je lepo vreme obdržalo vse do noči. S koncerta smo odhajali po mokrih pločnikih. Tisto grdo vreme, ki sem se ga bala, se je naredilo naslednji dan. Lepo ga je bilo gledati skozi okno vlaka, heheh.

Cel izlet je bil (kljub temu, da sem stolkla uro, pohabila kovček in da so me ožulili čevlji) superiška. Že razmišljam, kam bom šla naslednjič z vlakom. Salzburg?

torek, 07. junij 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 6

Kljub žuljem sem se odločila, da grem pogledat, kaj se še skriva v zgornjem delu mesta. Ulice tam so strme in vsake toliko se pojavijo stopnice.

Ulico nad hotelom je farna cerkev



Ulico malo v hrib in na levo je take spomenik, vendar ne vem, komu je posvečen, ampak je prav veličasten.


Baden Baden je bil zelo popularen med Rusi, tako med plemstvom, bogataši in  umetniki. Nekaj časa je tu živel tudi Gogolj


Dostojevski je  pisal in se predajal odvisnosti od iger na srečo.

 
Ruska  carica Elizabeta, žena tistega Aleksandra I., ki je namahal Napoleona, je bila badenska knežna.


 Mestna hiša.

In spet sem se znašla na Tržnem trgu ... hm ... v nemščini bolj smisleno zveni: Marketplatz.


Kakorkoli že, nad prej omenjeno cerkvijo in trgom je še en park, vendar se je v tistem trenutku spraznila baterija v fotoaparatu. Eh ...
Na poti na "novi" grad, ki sem ga prej omenila, ki je uspelo narediti z njim še eno samo samcato fotografijo - tegale veličastnega mutanta plavice.
 

Na srečo sem imela s seboj telefon z zelo solidnim fotoaparatom.

Do "novega" gradu se s Tržnega trga pride po stopnicah.
 

 Razgledi so krasni.




Grad sam ni nič posebnega. Oz. ni nič. Baje ga že nekaj let prenavljajo, poleg tega pa je privatni lasti in tako zaprt za javnost.



Je pa od tu izhodišče za izlet na stari grad.


Potem sem se spustila dol. Srečala sem vodnjak, ki so ga dali prebivalci tega dela mesta postaviti (če je voda pitna, ni nikjer nič pisalo).


Povsod so stolpiči in lože, ulica pa je tlakovana s kockami. Pravzaprav nikjer v tem delu mesta nisem videla asfalta.


To je tudi velikanski šolski kompleks, ki se je naselil v celi vrsti starih hiš, ki se spuščajo po pobočju hriba.


Še pogled na grad iz parka poleg friderikovih term:


in na pričelje samih term, odkoder na mimoidoče strogo gledata grški bog in sam kralj Friderik (baje se lahko noter človek tudi brez kopalk kopa ... šment, še ena zamujena prilika).

 

Tole pa so Karakalove terme. In seveda so tu tudi povsodprisotni Japonci.


 Še nekaj gastronomskih nasvetov:

* ko boste kje v tujini videli temno vijoličast sladoled, poleg katerega piše cassis, si ga privoščite. Zelo dobra stvar. Razen če ne marate črnega ribeza. To je namreč to.
* še ena frdamano dobra stvar je Passionfruchte Eis. Sladoled od pasijonke.
* privoščite si tudi veliko pivo, tanajvečje. Razen če ne marate piva.

(sledi še eno nadaljevanje)

ponedeljek, 06. junij 2016

2/6

Končala sem 2. podritnik.
 

Kvadratki so skupaj zašiti z raznimi vrstami in barvami niti.


Okoli in okoli pa je "čipka" iz vijoličaste in roza melirane prejice in roza prejice in potem ko je vsega tega zmanjkalo


in ker drugega ni bilo pri roki ...


Pri vogalčkih sem ga malce pošvindlala, ker nikoli ne dodam dovolj petelj, potem pa jih vleče navznoter.


 Se ga pa lahko zloži, hehe.


Še štirje.

nedelja, 05. junij 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 5

Imam znanko, katere starša sta pred mnogo mnogo leti, ko je bila še majhna pupa, nekaj časa resno razmišljala, da bi ostali v Baden Badnu. Vendar je bil otrok tako nesrečen tam gori, da so se kmalu vrnili domov. Ime ji je Helena in sem se spomnila na njene prigode, ko sem na eni od klopic v parku, zgledala tole tablico:


Kot se za park namreč spodobi, so povsod klopi. In mnoge imajo takšne tablice. Naslednja napr. me je skoraj malo spravila v jok. 


Moj oče je bil namreč šef strežbe v hotelu. Sicer v ne tako nobel, kot je Brennerjev Parkhotel, ki stoji na nasprotni strani Oosa, ampak z Herr Manfredom in Signorejem Carlom so v istem fohu, anede?

Pomena naslednjega spomenika nisem čisto razumela. Ali je gospod, ki je spodaj napisan, postavil skulpturo v spomin svojemu kužku, ali pa je bil velik ljubitelj psov in je spomenik tu njemu v čast.


Vsekakor je kip nadvse prisrčen.

Med drevesi se odpirajo nenavadni pogledi (neogotska zvonika pripadata evangeličanski cerkvi),


haiku,


poskrbeli so tudi za golobe in povsod so ljudje s kužki.


Če sem šla v eno stran ob reki, sem se vračala po sami aleji, po kateri ima park ime. Poleg imenitnih vil z vrtovi je tam tudi nekaj muzejev. Eden od njih je Frieder Burda Museum, divje moderna zgradba, ki jo je za svojo zbirko umetnin dal zgraditi sin gospe, ki je izdajala revijo Burda.


V Baden Badnu imajo dva gradova. Starejši je ruševina na levi, novi pa tisto, kar se obnavlja na desni. Če me pot še kdaj zanese v te kraje, bom šla prvega vsekakor pogledat.


V iskanju poštnega nabiralnika sem naletela na vse sorte luštnih stvari.V eni od ulic se je za razcvetelimi vrati skrivala štemplarjeva delavnica.


Pa še enkrat čez reko.


Vhod v stransko ulico.


Čuvaj na gradbišču.


Knjižnica, ki je v nedeljo opoldan jasno nisem mogla obiskati, se nahaja v teh treh, arhitektonsko zelo različnih stavbah.



(se nadaljuje)

četrtek, 02. junij 2016

Konec tedna v Baden Badnu. 4

Koncert je bil šele ob osmih zvečer, se pravi da sem imela ves dan časa za raziskovanje. Ker obožujem parke, sem sklenila obiskati tistega na Lichtentalerski aleji (Lichtentaler Allee), kjer naj bi bil tudi nasad vrtnic (obožujem vrtnice!) in še enega na grajskem hribu pa še drug nasad vrtnic malo dlje stran od centra mesta.

Najrej sem tako rekoč za vogalom naletela na yarnbombing:

 fontana, kjer so se kako uro prej kopali golobi, pa se je spremenila v iskriv vodomet:


Ulice so se počasi začele polnit.


In terase lokalov prav tako, heheh.
 

Park na Lichtentalerski aleji gre vštric z reko Oos. Oz. včasih vštric, včasih pa je park na obeh straneh. Na vsakih nekaj deset metrov se nizajo mostički.


Tudi življenje na reki je živahno. Tale prav posebne vrste racman se je posesivno držal svoje punce. Kamor ona, tam on.


Vodnjaki, vsepovsod.


Vodometi ...


In še en ...


Sicer se ne spoznam kaj dosti na te reči, bi pa rekla, da je park na Lichtentalerski aleji angleški tip parka. Ogromno je starih, visokih dreves vseh sort,


in cvetočih grmov. V tistem času so cvetele azaleje, po celem mestu, tudi takih barv, kakršnih jih še nisem videla.


Z druge strani reke so preko pogledovale razkošne vile.


Tu pa tam izza krošenj vzniknil kak kip. Ivan Sergejevič Turgenjev, ruski pisatelj, je v Baden Badnu preživel precej let. Le kdo bi mu zameril.


Tako sem po parih kilometrih sprehoda prišla do Goenneranlage.


 To je tisti nasad vrtnic, ki sem ga omenila zgoraj.


Hm, vrtnic ...


Mogoče čez kak mesec ... ali dva.


No, ni bilo vse tako ... heheh ... zeleno.





Onega drugega nasada potem niti nisem šla pogledat.

(se nadaljuje)