Kot se za park namreč spodobi, so povsod klopi. In mnoge imajo takšne tablice. Naslednja napr. me je skoraj malo spravila v jok.
Moj oče je bil namreč šef strežbe v hotelu. Sicer v ne tako nobel, kot je Brennerjev Parkhotel, ki stoji na nasprotni strani Oosa, ampak z Herr Manfredom in Signorejem Carlom so v istem fohu, anede?
Pomena naslednjega spomenika nisem čisto razumela. Ali je gospod, ki je spodaj napisan, postavil skulpturo v spomin svojemu kužku, ali pa je bil velik ljubitelj psov in je spomenik tu njemu v čast.
Vsekakor je kip nadvse prisrčen.
Med drevesi se odpirajo nenavadni pogledi (neogotska zvonika pripadata evangeličanski cerkvi),
haiku,
poskrbeli so tudi za golobe in povsod so ljudje s kužki.
Če sem šla v eno stran ob reki, sem se vračala po sami aleji, po kateri ima park ime. Poleg imenitnih vil z vrtovi je tam tudi nekaj muzejev. Eden od njih je Frieder Burda Museum, divje moderna zgradba, ki jo je za svojo zbirko umetnin dal zgraditi sin gospe, ki je izdajala revijo Burda.
V Baden Badnu imajo dva gradova. Starejši je ruševina na levi, novi pa tisto, kar se obnavlja na desni. Če me pot še kdaj zanese v te kraje, bom šla prvega vsekakor pogledat.
V iskanju poštnega nabiralnika sem naletela na vse sorte luštnih stvari.V eni od ulic se je za razcvetelimi vrati skrivala štemplarjeva delavnica.
Pa še enkrat čez reko.
Vhod v stransko ulico.
Čuvaj na gradbišču.
Knjižnica, ki je v nedeljo opoldan jasno nisem mogla obiskati, se nahaja v teh treh, arhitektonsko zelo različnih stavbah.
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar